Točno to, jeseni gre študirat v drugi kraj, v študentski dom... Ravno zato se mi neke prepovedi, sploh pa kazni pri (skoraj) odrasli osebi ne zdijo smiselne. Nsjrajši bi videla, da bi bila sama kritična do ponočevanj, itak. :) In sprašujem se, kaj sva natedila narobe, da si glede ure vrnitve domov ne postavi meje. Čeprav mi je jasno, da to ni izključno najina zasluga.
Glede izgubljanja nadzora - kaj pa vem, malo verjetno že drži tvoja teorija. Bolj ali manj nezavedno. Še bolj kot to pa preprosto strah za lastnega otroka; več neumnosti se zagotovo zgodi po polnoči kot pred.
Ne, od spola otroka pa ni odvisna moja skrb zanj, (nepotreben?) strah, omejitve. Ne nazadnje so bili vsi, najdeni v rekah v zadnjem letu, fantje. Tako da...
V prvem postu nisem, zdaj pa lahko (še enkrat) povem - nikakor nisem za kaznovanje polnoletnega človeka, če počne nekaj, kar mami (vsekakor bolj kot očetu) ni všeč. Omejitve pa tudi posredno, skozi pogovor, z argumenti.
Zanimalo me je predvsem, kako se s tem spopadate drugi.
Sama pa sem bila v njenih letih vražja. Povsod in ob vseh urah me je bilo polno. Starši pa - kot, da me ni.
Verjetno tudi zato, iz obeh vzrokov torej - ker smo ga mi intenzivno srali IN ker nisem čutila nobene skrbi staršev ob tem - mislim, čutim in funkcioniram drugače.
Nikakor pa nsem pizabila, kako lepo je bilo. Tudi, ali pa še posebej, ko sem prihajala domov drugi dan dopoldne.
Kakšno vprašanje staršev pa sem vseeno pričakovala...
Glede izgubljanja nadzora - kaj pa vem, malo verjetno že drži tvoja teorija. Bolj ali manj nezavedno. Še bolj kot to pa preprosto strah za lastnega otroka; več neumnosti se zagotovo zgodi po polnoči kot pred.
Ne, od spola otroka pa ni odvisna moja skrb zanj, (nepotreben?) strah, omejitve. Ne nazadnje so bili vsi, najdeni v rekah v zadnjem letu, fantje. Tako da...
V prvem postu nisem, zdaj pa lahko (še enkrat) povem - nikakor nisem za kaznovanje polnoletnega človeka, če počne nekaj, kar mami (vsekakor bolj kot očetu) ni všeč. Omejitve pa tudi posredno, skozi pogovor, z argumenti.
Zanimalo me je predvsem, kako se s tem spopadate drugi.
Sama pa sem bila v njenih letih vražja. Povsod in ob vseh urah me je bilo polno. Starši pa - kot, da me ni.
Verjetno tudi zato, iz obeh vzrokov torej - ker smo ga mi intenzivno srali IN ker nisem čutila nobene skrbi staršev ob tem - mislim, čutim in funkcioniram drugače.
Nikakor pa nsem pizabila, kako lepo je bilo. Tudi, ali pa še posebej, ko sem prihajala domov drugi dan dopoldne.
Kakšno vprašanje staršev pa sem vseeno pričakovala...
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 08 Maj 2016 22:15
