Se opravičujem, ker tako pozno odgovarjam. Sem dala malo na stran računalnik, ker sem bila preveč živčna in se mi je vsaka nova info. zdela brez izhoda. UZ mi je naredil zaradi tipne zatrdline v dojki tik ob bradavici pod areolo. Z UZ je bila pa lepo vidna, prav tako bula na bezgavki pod pazduho.
Malo razočarana nad potekom zdravljenja se oglašam teden po operaciji. Mislim, da bi morala biti komunikacija pri takšnih dg. na prvem mestu. Nikoli nisem dosti hodila okoli doktorjev in ne vem kako potekajo stvari. Zdravnik mi je razložil histološke izvide in rekel da bo verjetno potrebna operacija, da še sicer ne ve, če bo odstranjena cela dojka ali samo tumor, in me tudi seznanil,da me je vpisal na čakalno listo pred tem pa predal izvide konziliju, ki se bo odločil glede op. in nadalne terapije. Po laičnem razmišljanju sem pričakovala, da me pokličejo na pogovor in mi to tudi razložijo, nakar me pokličejo v bolnico, da sem na vrsti za sprejem. Tisti dan so mi vzeli vse podatke in raznorazne privolitve ni pa bilo nobenega,ki bi mi razložil potek op. Ker sem postala zelo živčna pa se mi je pritisk dvignil na 200/140 in so mi ga začeli zbijat ta pa se ni hotel znižat. Ko sem jim povedala da sem v bistvo nervozna le zaradi nevednosti, kaj me čaka me je takratna sobna zdravnica prišla nadret, kaj si jaz mislim, češ,da mi je prvi zdravnik vse povedal in da sem jim dala vedet da so postopali nestrokovno in se v mene obregnila, da bodo videli, ko bodo gor odprli. Ker sem po tableti za zbijanje pritiska dobila še apaurin se mi je pritisk nekoliko znižal in sem se zdravnici lahko še samo zahvalila za obrazložitev. Dva tedna sem čakala na histološke izvide, potem še tri tedne na pričakovani konzilij. Pri dg. rak se to vleče celo večnost in si vsak dan na trnjih. Čisto zadosti bi bile njene besede v malo bolj človeškem tonu, ko se me poklicali na operacijo .A je to tako hudo težko. V pon. pop. sem bila operirana, torek po kosilu že doma. Odsrtanili so tumor in bezgavke sedaj pa spet 1 mesec čakanja na histologijo. Odpustili so me z drenažo in par napotki sestre kako se prazni in sem lahko šla. Nisem vedela kdo me je operiral, dokler nisem dobila v roke izvidov. Razen sester in zjutraj sobnega zdravnika,ki je pogledal če imam vročino in če "kakam" in lulam nisem videla nobenega, ker se je hudo mudilo, pa saj nisem samo jaz pacient.
Vem, da je vsepovsod bitka s časom, ampak do soljudi bi si pa bilo treba vzeti malo časa pa nam navadnim in nevednih zdravniških navad razložit v nam razumljivem jeziku.
Mislim, da ni človeka ki ostane ravnodušen, ko gre za njegovo ali diagnozo njegovih dragih.
Velikokrat je lepa beseda ali razumevanje boljša od najboljšega zdravila.
PS.
Ko so me sprejeli v bolnico sem imela en kup papriv za izpolnit, med njimi tudi kakšno izobrazbo imaš in kakšno delo opravljaš. To je takrat najpomembnejše. A nas popredalčkajo? Je pri bolezni razlika med navadnim delavcem in direktorjem? Verjetno je ja. To še moram vprašat.
Vse lepo želim in veliko potrplenja vsem bolnim in njihovim bližnjim.
Malo razočarana nad potekom zdravljenja se oglašam teden po operaciji. Mislim, da bi morala biti komunikacija pri takšnih dg. na prvem mestu. Nikoli nisem dosti hodila okoli doktorjev in ne vem kako potekajo stvari. Zdravnik mi je razložil histološke izvide in rekel da bo verjetno potrebna operacija, da še sicer ne ve, če bo odstranjena cela dojka ali samo tumor, in me tudi seznanil,da me je vpisal na čakalno listo pred tem pa predal izvide konziliju, ki se bo odločil glede op. in nadalne terapije. Po laičnem razmišljanju sem pričakovala, da me pokličejo na pogovor in mi to tudi razložijo, nakar me pokličejo v bolnico, da sem na vrsti za sprejem. Tisti dan so mi vzeli vse podatke in raznorazne privolitve ni pa bilo nobenega,ki bi mi razložil potek op. Ker sem postala zelo živčna pa se mi je pritisk dvignil na 200/140 in so mi ga začeli zbijat ta pa se ni hotel znižat. Ko sem jim povedala da sem v bistvo nervozna le zaradi nevednosti, kaj me čaka me je takratna sobna zdravnica prišla nadret, kaj si jaz mislim, češ,da mi je prvi zdravnik vse povedal in da sem jim dala vedet da so postopali nestrokovno in se v mene obregnila, da bodo videli, ko bodo gor odprli. Ker sem po tableti za zbijanje pritiska dobila še apaurin se mi je pritisk nekoliko znižal in sem se zdravnici lahko še samo zahvalila za obrazložitev. Dva tedna sem čakala na histološke izvide, potem še tri tedne na pričakovani konzilij. Pri dg. rak se to vleče celo večnost in si vsak dan na trnjih. Čisto zadosti bi bile njene besede v malo bolj človeškem tonu, ko se me poklicali na operacijo .A je to tako hudo težko. V pon. pop. sem bila operirana, torek po kosilu že doma. Odsrtanili so tumor in bezgavke sedaj pa spet 1 mesec čakanja na histologijo. Odpustili so me z drenažo in par napotki sestre kako se prazni in sem lahko šla. Nisem vedela kdo me je operiral, dokler nisem dobila v roke izvidov. Razen sester in zjutraj sobnega zdravnika,ki je pogledal če imam vročino in če "kakam" in lulam nisem videla nobenega, ker se je hudo mudilo, pa saj nisem samo jaz pacient.
Vem, da je vsepovsod bitka s časom, ampak do soljudi bi si pa bilo treba vzeti malo časa pa nam navadnim in nevednih zdravniških navad razložit v nam razumljivem jeziku.
Mislim, da ni človeka ki ostane ravnodušen, ko gre za njegovo ali diagnozo njegovih dragih.
Velikokrat je lepa beseda ali razumevanje boljša od najboljšega zdravila.
PS.
Ko so me sprejeli v bolnico sem imela en kup papriv za izpolnit, med njimi tudi kakšno izobrazbo imaš in kakšno delo opravljaš. To je takrat najpomembnejše. A nas popredalčkajo? Je pri bolezni razlika med navadnim delavcem in direktorjem? Verjetno je ja. To še moram vprašat.
Vse lepo želim in veliko potrplenja vsem bolnim in njihovim bližnjim.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 12 Feb 2018 22:48