Živim v isti hiši, kot so živeli moji starši. S sosedi se vsemi normalno razumem, pozdrav, kaka beseda na ulici... Oče se je s sosedi precej bolj družil, zlasti z dvojnimi najbližjimi.
Oče je umrl in na pogreb je prišla prakticno cela ulica. Vsi so se normalno v vezici poslovili od njega in nam izrekli sožalje. Opazila sem sosedo in soseda, s katerima se je oče precej družil, odkar je bil vdovec, sta ga kdaj povabila tudi na kosilo... No in ta dva soseda sta šla v vežico, potem pa zelo hitro mimo nas, sorodnikov. Nista izrekla sožalja, nista nas niti pogledala. Ne vem kako da sem to tam sploh opazila, ampak pač sem. In mi še danes ne gre iz glave. S sosedom se na ulici pozdraviva, soseda pa me tudi pogleda ne od takrat. Meni ni nič jasno. Prej sva vedno poklepetali o vrtu, rožah, njenih vnukih..
In zdaj sploh ne vem, kako naj se obnašamo do nje. Ponavadi se ne spuscam na nivo drugih, a nekako mi je butasto pozdravljati človeka, ki me ignorira.
Oče je umrl in na pogreb je prišla prakticno cela ulica. Vsi so se normalno v vezici poslovili od njega in nam izrekli sožalje. Opazila sem sosedo in soseda, s katerima se je oče precej družil, odkar je bil vdovec, sta ga kdaj povabila tudi na kosilo... No in ta dva soseda sta šla v vežico, potem pa zelo hitro mimo nas, sorodnikov. Nista izrekla sožalja, nista nas niti pogledala. Ne vem kako da sem to tam sploh opazila, ampak pač sem. In mi še danes ne gre iz glave. S sosedom se na ulici pozdraviva, soseda pa me tudi pogleda ne od takrat. Meni ni nič jasno. Prej sva vedno poklepetali o vrtu, rožah, njenih vnukih..
In zdaj sploh ne vem, kako naj se obnašamo do nje. Ponavadi se ne spuscam na nivo drugih, a nekako mi je butasto pozdravljati človeka, ki me ignorira.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 20 Avg 2016 12:54